mama.si

Kultura

2012-02-08T11:14:00.000+01:00

Kultura = skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja. (prekopirano iz SSKJ- ja)

Mi pa nimamo le skupka dosežkov in vrednot, ampak imamo celo čisto pravi kulturni praznik....do sedaj smo imeli čisto pravo kulturno ministrstvo, ki ga očitno kmalu kljub vsem svečam, žalovanju, grožnjam in moledovanju ne bomo imeli več.....pač vse za blagor "kulturne" države....no, poleg praznika in ministrstva imamo tudi kulturne domove, hrame čiste, pristne slovenske kulture....imamo kulturnike, ki skrbijo, da so naša ušesa, oči in nasploh vsi čuti vedno nahranjeni z novo dozo kulture...imamo kulturne dneve...imamo...

Pa je vse to dovolj? Ne, čisto preprosto, ni ... še veliko več kulturnega, ne bi bilo dovolj....če predoziraš vse možno, kar je kulturnega in to postaviš med ljudi, ki so brezbrižni, so ljudje še vedno nekulturni (V smislu: ne trdim, da ni treba graditi cest, ampak ljudi moraš najprej naučiti vozit!) ....Ne dela ministrstvo, dom ali praznik ljudi bolj omikanih, osveščenih, izobraženih in nenazadnje, ne naredi jih bolj kulturnih. S temi stvarmi ni sicer nič narobe, ampak ne morejo biti temelj, lahko so le streha kulturnega naroda.

Malo smo zašli od bistva besede KULTURA, ki izhaja iz latinske besede in pomeni "gojiti". Gojiti? Da, kulturo, je preba gojiti, vzgojiti, privzgojiti, če želite....kultura je nekaj živega, ki z nami raste ali pa usahne, če je ne zalivamo in negujemo...kultura ni velika, je majhno seme, ki ga posadimo v srca otrok po duši, to seme vzklije in raste in ob ugodnih pogojih, pravi klimi in pravšnji meri kritičnosti in razumevanja postane VELIKA KULTURA!

Lovilec vlage

2012-02-02T22:18:00.000+01:00

Si predstavljate, kako zgleda lovilec vlage (moj bog, sploh ne vem, če SSKJ pozna ta izraz, ampak meni se zdi primeren)? No, za vse tiste, ki tega ne veste oziroma za vse tiste, ki živite v dovolj izoliranih stanovanjih in ni vlaga vaš sovražnik številka ena, naj povem, da lovilec vlage ni nič zanimivega, sploh pa ne lepega, To je plastična posoda z modrim ali pa črnim pokrovom na pore ali rešetke in v njej se pač nabira voda. Naš nevidni sovražnik se v lovilcu spremeni v vidnega in tako ga lahko identificiramo in eliminiramo v odtok in to je to. Zame...vendar ne za našega enoletnika....

Ne, našemu malemu, je ta brez vezna, umazana in strupena plastična posoda najzanimivejša stvar v stanovanju, poleg vtičnic seveda...ne vem, ali se samo meni zdi, ali se bo res razvil v minimalista...no, kakorkoli, v bistvu ima zelo poseben čut za estetiko...

V in okoli njegove posteljice so koncentrično nameščene take in drugačne igrače..prva fronta je ob ograjici v posteljici in včasih sredi noči tiščim dudo ribi Vandi namesto malemu...ja, tako je to, cela vojska igrač in potem je druga linija tik za rešetkami, pri nas v drugi liniji prednjači dvometrska stonoga, ki je vidna iz Trsta, no in za stonogo je še zavesa....in čisto v kotu je stisnjen lovilec vlage...človek ga res težko opazi...ja, vendar če si mali škrat s čisto posebnim čutom za lepo, potem je lovilec vlage v stotinki sekunde zmagovalec in vsi okopi, nasipi in kamuflaže z ribami, ovcami, psi in stonogami pač odpovejo.... Lovilec vlage rules!

Maščevalna nočna lučka

2012-01-24T17:24:00.000+01:00

Še zdaj ne morem verjet, kaj se mi je zgodilo danes ponoči. Toda vsakič, ko se pogledam v ogledalo in vidim rdečo liso in buško na mojem čelu, ugotovim, da niso bile samo čudne sanje...čisto zares: Napadla me je nočna svetilka!

Sredi noči, ko sem spala spanje utrujene mame in nekje na šestinpetdeseti stopnji podzavesti, ki je bila takrat še vklopljena, molila, da se mali ne zbudi.....se je zgodilo....BUMMM in tresk po moji glavi, skočim v "luft" in z izrazom "nič jasno" opazujem kotalečo se lučko, mali pa v jok (moj šestinpedeseti nivo je verjetno molil premalo intenzivno)...no, saj verjetno je bila cela scena precej glasna, sploh pa svetleča...celo moj predragi, ki ga ne zbudi niti topovski napad, se nam je pridružil v svetu budnih in nama pomagal raziskovati pravi namen čudnega napada.

In potem se je začelo...naš mali škratek je jokal in jokal, kjati trenutno smo v fazi, ko je vsaka prilika dovolj dobra, da prileze k nama v posteljo...sploh pa je napad na mamo odlična priložnost, da jo malo potolaži...in sem pregovarjala, pobirala dudo s tal, jo dajala v kričeča ustka...no, danes smo potem zmagali s čajem, da je le nekako zaspal na drugi strani ograje...sicer je bil potem zjutraj polulan do vratu, ampak vsega ne moreš imeti in jogi se že posuši, neprespane noči ti pa nihče ne vrne!

In med vsem tem cirkusom, ki se je dogajal danes okrog štirih ponoči, sem še razmišljala, le kaj je čisto navadno lučko spremenilo v lučko-napadalca....Ta ista lučka me spremlja že od konca osnovne šole, z mano je gulila srednješolske zvezke in preživela pet let v študentskem domu, z mano je prebrala nešteto knjig in celo dojili sva skupaj...Hmmm, in najbrž se je ravno v obdobju študenta skovala zarota proti meni...kdo ve kolikokrat sem jaz njo napadala ob čudnih nočnih urah?! Saj veste, takrat ko sem s ključem obešenim okoli vratu zbudila pol hodnika na Topniški in razlagala kako sem izgubila ključ....takrat najbrž nobene vrste svetilka ni bila varna, tudi moja nadražja ne. In danes, v tišini, ob redki priložnosti, ko se vskladimo in vsi spimo na svojih položajih, mi je vrnila milo za drago!

Sweet dreams

2012-01-19T22:19:00.000+01:00

Med brskanjem po avtocesti fb-ja sem našla tole zanimivo slikico...najprej sva se z mojim predragim smejala, potem pa je moja usta začel zapuščati nasmeh...kajti situacije so še kako resnične...ampak na srečo ne pri nas, vsaj vsekodnevno ne...

Če me spomin ni zapustil, je bila zelo podobna situacija v skupni postelji z mojimi starši, ko sem sama igrala vlogo malega škrata, ki staršem krade sladke sanje...mi smo se pretežno šli spodnjo levo varijanto snežnih angelčkov....ja tako je to blo, dokler "fotr" ni "popi****", se kakih pet minut šel zgornjo levo varijanto in potem poiskal kavč....in to noč za nočjo...no vmes smo se za popestritev včasih poslužili še spodnje desne opcije, tako, da nam ni bilo dolgčas....

Ja, meni je bilo kot otroku to strašno "fanj" in sploh "komot", ko pa sem malo zrasla, mi jo to postalo čisto naravno in smoumevno in opcija lastne postelje zame sploh ni obstajala več...dokler nisem nekega dne dovolj zrasla, da mi ni bilo več do deljenja postelje z mamo in sem čisto preprosto odkorakala v svojo sobo... kjer je prej kake tri leta delal družbo roza rjuham moj oče...

Tako...otroci bodo odšli in v bistvu ni prevelikega straha, da bi spali z vrtljivim sedemnajsletnim angelčkom v sredini...ampak tu je drugo vprašanje...koliko sanj nam bodo otroci spremenili v počitnice na kavču, bližnje spoznavanje preproge v spalnici ali sedenje ob postelji, preden bodo odkorakali z zajčkom pod pazduho v svojo sobo?....ja, in zaradi moje izkušnje iz otroških let, ki se mi je sicer takrat zdela čisto zabavna, vztrajam, da naš mali škratek spi v svoji posteljici...sicer je čisto blizu...vso noč ga lahko držim za rokico, če je potrebno, vendar je na svojem jogiju...in če bi imeli možnost, bi nabrž imel že svojo sobo....in v njej tudi spal, seveda!

Ja, nekaj je tu neizpodbitno res, OTROCI SO TAKO LEPI, KO SPIJO!.....vendar so še lepši, če spijo v svoji posteljici!

Kahlica!

2012-01-12T21:18:00.001+01:00

Po novem se zjutraj družimo tudi z lepo modro kahlico...naš mali frajerček se sedeč na kahlici, nasloni na kolena, spije svojo flaško mleka in naredi čisto pravo...potrebo! Včasih malo, včasih veliko, včasih tudi nič...ampak že to, da šteka, kaj se počne na tistem čudnem neoblazinjenem stolčku z luknjo v sredini, je pravi dosežek! Vsaj zame!

In ne boste verjeli....mali se tega dosežka celo zaveda...ko se pokaka, da z glasnim "BA" vedet, da je naredil, kar se je od njega pričakovalo in si potem veselo ploska! In potem mu ploskam jaz, ploska mu tudi očka, vzklikamo :" Bravo, bravo!" in vsi smo polni ponosa, ker je malo sranje našlo pravo pot do kahlice...ja, če bi se človek postavil izven situacije, bi se nad celim dogodkom najbrž zamislil...vendar ko si tam, na licu mesta, te odnese tok kahlice in si ves navdušen nad tem, da enoletnik ve, zakaj se uporablja stolček z luknjico...ker če prav dobro pomisliš, uporaba niti ni tako logična, kot se nam zdi na prvi pogled...logično je to, da lulaš, ko te tišči in...pika! Dobro, ne vem koliko je logično to, da cela družina ploska, ko se po stanovanju razlezejo čudne vonjave....logično najbrž ni, je pa veselo!!!....

2012-01-07T23:24:00.000+01:00

Ne moram verjet, kako hitro teče čas...zdi se mi, da sem včeraj stiskala pesti v porodnišnici na hribu in prosila, da bi una za zaveso že enkrat rodila in mi ne bi bilo treba več poslušati teh nečloveških krikov....da sem včeraj slišala: "To pa ne bo šlo, prinesli vam bomo papir, da podpišete...saj veste...operacija..."...da sem se včeraj zbujala iz narkoze in čutila luknjo v trebuhu......ja...pa ni bilo včeraj, ampak natanko eno leto nazaj!

8.1.2011

Ja, naš mali praznuje! Prvo svečko piha že kakih štirinajst dni...vsaka sveča, vžigalnik ali kaj podobnega sproži salve pljuvajočega pihanja...mali mož se je iz skoraj negibnega bitja, ki ni vedelo zase, v enem letu prelevil v možička, ki pljuva po svečki, laja z vsakim psom in kriči "BA" vsakič, ko naredi kaj v hlače (ali pa tudi, če spusti samo malo zraka)!

Danes je praznovala meni zelo ljuba pupica cimre iz porodnišnice..... kot prava mala gospodična je koketirala z vsemi povabljenimi, poslala ljubček sem in ljubček tja in v "fr fr" krilcu bila na prestolnici pozornosti...bravo, bravo! (moj mali bi že ploskal, ampak na srečo sladko spi)...ne morem verjet, da je točno pred enim letom, ta mala damica iskala joško in še kupčka ni znala zares podret...... In čez slabo uro bo praznoval moj sin! Zdi se mi, da je to bolj moj praznik kot njegov...ne, ne bom mu jemala pozornosti, saj imam tako ali tako spomine, ki bodo vedno živeli z mano in vsako leto bova imela skupni praznik...on rojstva, jaz preživetja!

Dodaj napis

In tako čisto vsak dan praznujejo otroci ljubečih staršev in tudi tisti manj ljubljeni...in z njimi praznujejo tudi mame, ki se spominjajo izkušnje, bolečine in sreče...in praznujejo tudi očetje, ki upam, da se vsaj nečesa spomnijo.....ja, in prav vsem, čisto vsem tem otrokom želim, da bi v življenju naredili čim več posebnih, pravih korakov, da bo živeli otroštvo vredno otroka in življenje vredno človeka!

Vse najboljše, mali moj!

Zaročena.si

2012-01-05T21:53:00.000+01:00

Ne nisem....in najbrž tudi nikoli ne bom. Ker pač mojemu ni jasno, da hoče ženska slišat tiste tri magične besede...da si morda to celo zasluži...saj ne prstana, ampak vsaj golo vprašanje o zadevi sami...če mu je že rodila otroka, če mu kuha in pere gate...Si mar ne zasluži vsaj vprašanja? Ne, zakaj bi metali denar skozi okno, če pa moj ima že vse, kar imajo pravi poročeni možje...no, le papirja nima...

Ne, da ne bo kdo mislil, da si želim poroko z vlečko od tu do Maribora...daleč od tega...ceremonije, gužva in večno nezadovoljni ljudje sploh niso zame..to je živčni zlom v treh minutah! Ja, in tudi papirji mi ne pomenijo nič..res ne...mislim, da ljubezen, vzajemnost in spoštovanje nosiš v srcu in ne na papirju in, če v srcu ni komponent, ki sestavljajo pravo ljubeče partnerstvo, tisoč papirjev, prstanov in knjig, nič ne pomaga!

In potem...kaj hudiča, Anja, hočeš imet?!..no, da nadaljujem...ne maram osladnih zarok iz amerških filmov, kjer je diamatni prstan edini poleg kitajskega zida viden iz lune in ubogi revež poklekne v lužo pred okrašenimi vrati na božični večer...ne, to res ni zame...

No, in?! V čem je potem problem?! Problem je samo v eni stvari..da hočem IZBIRO! Da sama izberem, kaj si želim, ali vzamem ali pustim, pa čeprav le na papirju...da sama izbiram priimek..hm, da se popravim..da skupaj izbereva priimek, da SKUPAJ izbereva hobi, stanovanje, papigo, ploščice, gume, sedežno in tricikel za malega....da naju ne povezujejo le usrane gate in sobotno kosilo, temveč neke vrste PAKT, pa čeprav le najin na štiri oči!

Štekate?! Še sama včasih težko, vendar to je to..to si želim...in da ne bo kdo mislil, da izvajam pritisk preko bloga...moj ga itak ne bere!

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca!

2011-12-31T15:48:00.000+01:00

In smo prišli...do konca leta 2011....365-krat smo prestopili in prišli do novega začetka...in tako vsako leto znova in znova, do....da, do pravega konca ali pa še večjega začetka...kakor se vzamete in kakor verjamete!

Ne maram nostalgičnih govorov in ne maram objokovanja v smislu..."Samo še danes in nikoli več...smrk, smrk..." Kaj nam bo to?! Jutri je nov dan, novo jutro, nov začetek...izkoristimo ga, dokler imamo to možnost!

Bi pa vseeno potegnila eno majhno, vsaj tako črtkano črto pod leto 2011...kajti, to je bilo zame prav posebno leto...samo 8-krat sem prestopila in v moje življenje je stopil moj sin in mi ga obrnil na glavo...moja usta je obrnil navzgor v nasmeh, mojim očem je dodal še tisti dve iskrici...to leto je pomenilo še marsikaj, v bistvu velik preskok, vendar je prvi kamenček sprožila skoraj štirikilska štruca, ki je Anji dala novo ime-MAMA!
Celo več, to leto se je rodila tudi mama.si, ki z vami deli trenutke veselja, ogorčenosti, jeze, nerazumevanja, vzhičenja...

...in to leto sem nenazadnje delila z vami, ki vse to prebirate, ki si vzamete pet minut časa in me spustite v svoj nasmeh. Hvala!

Bodi dovolj...danes je Silvestrovo...dvignite kozarce visoko in pojdite novim zmagam naproti!

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

a v sebi – do rdečice

čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi

vnovič

in zopet

in znova.

Tone Pavček

Igra živcev

2011-12-27T21:23:00.000+01:00

Kopanje malega je postala že prava rutina, se mi zdi, da ta obred opravimo z levo roko...vendar se vedno najde nekaj, kar dogajanje popestri...tako, da mami ni dolgčas!

"Mali električist"

In tako smo se preselili v kopalnico, novorojenček je zrasel že skoraj v moža in banjica je postala premajhna, možje se pač kopajo v pravi kadi. Mali mož je pa še vedno premajhen, da bi se namilil, namazal, si očistil ušesa in se nenazadnje oblekel....in tako smo se spet šli mizarje in skonstruirali previjalno, no sedaj rečemo lahko temu že skoraj preoblačilna, mizico na pralnem stroju....in glej ga zlomka na dosegu je, ne boste verjeli, vtičnica. Ker si pač za naše najeto stanovanjce (da na bo pomote, prekrasno je) nismo sami risali načrta, se je pač vtičnica znašla na tako pripravnem mestu za malega in tako nepripravnem zame....in vsakič, ko se kopamo, oziroma preoblačimo, ista zgodba...mokri prstki kar sami lezejo v luknje, a meni vsaka kocina posebej v vertikalo...in res nikoli ne bom razumela, kaj za vraga je tako zanimivega je na teh vtičnicah...niso pisane, niso nesimetrične, krogec in dve luknji, res nič posebnega...a deset igračk, ki vibrirajo, se mečejo na bok, skačejo in spuščajo glasove med traktorjem in polnim panjem čebel nima "za burek" proti VTIČNICI.

Ne vem ali je to tudi malo v genih (čeprav resnično dvomim), ker je že moj brat nekoč izvajal eksperimente z žeblji in vtičnico...no, vse skupaj je rezultiralo v poletu čez dnevno sobo....na srečo brez dolgoročnih posledic....hm, nikoli pa nisem razmišljala, zakaj sva druga dva blond, on pa temen....no, najbrž zgolj naključje...

No, sedaj se vsakič, ko se poslužimo naše improvizirane mizice začne igra živcev oz trikotnik, v katerem sem živčna samo jaz. " Ne, pusti...tega ne tikamo...sedaj se bova oblekla...poglej kremico..." ...brez konca...in prav nobena beseda ne odžene prstkov stran od dveh luknjic....In kljub temu, da sem si rekla, da se z malim ne bom prerekala in pogajala (spet ena ideja o vzgajanju, ki odpove pri prvi vtičnici!)...saj veste, naj stvar izkusi po načelu: Osel gre enkrat na led. Tukaj to odpove, kajti ne želim si, da bi ga "pošlatalo" 220 voltov, res ne...si predstavljate, mala poučna lekcija z 220 volti....hm, naj gre na led rajši kje drugje! On pa kar vztraja...desetkrat umakneš rokice, desetkrat nazaj k teti vtičnici...in ko mi je dovolj in povzdignem glas in na silo umaknem rokici stran...se po kopalnici razleže glasen jok!!!

Vsaj malo vere

2011-12-27T00:07:00.000+01:00

Vera oziroma še boljše, religija me je vedno zanimala...in to kljub temu, da se nimam za religioznega človeka...no, ne morem reči, da sem ravno ateist...pravzaprav ateisti zame ne obstajajo, kajti po moje najde vsak nekje svojega boga...vsaj malo boga...čeprav je pa res, da si nekateri to težko priznamo...

Mogoče to ni ravno tema, ki spada v kontekst...no, ali pa toliko bolj, ker je vprašanje o veri, potem ko postaneš starš, še toliko bolj aktualno...tema pa sigurno spada v ta čas...v december, ko kar naenkrat vsi postanemo vsaj malo religiozni in naivno verjamemo, da so poti tako preproste, kot nam jih na vsakem veselodecemberskem koraku predstavljajo (nekako takole: delo-plača-bankomat-denarnica-hipermarket-odvečna hrana ali jelenček za na vrata)...pa niso....

In kaj sem, če nisem ateist? No, potem sem najverjetneje teist....Hm, kje je potem skrit ta moj te? Skrit je v moji poti, ki jo prehodim vsak dan, skrit v veri v dobro in veri v konstruktivna pogovore, skriva se tudi v ohranjanju energije, ljubezni do narave, poslušanju vetra, vohanju morja, domuje v belih plesočih snežinkah, v skritih gozdnih stezicah, čisto na vrhu gora in v neskončni črti na obzorju....In tukaj je kot na dlani odgovor na vprašanje, ki me je glodalo dolge mesece....ali lahko mojemu malemu Začetku ponudim vsaj malo vere? Seveda lahko...vera v življenje je rodila njega, vera v ohranjanje energije ga spremlja vsak dan, vera v življenje z naravo mu je bila položena v zibko (no bolj v košarico)....ime svojega boga si bo izbral pa sam, če bo seveda čutil potrebo po tem! Dala sem ime njemu, svojim potem bo pač dal imena po lastni izbiri....v to verjamem in tukaj je največji del mojega boga - v lastni izbiri, v svobodi posameznika, da sprejema odločitve po svoji presoji....in na to na žalost premnoge religije pozabljajo...škoda...

Eksanje nočnega mlekopitja

2011-12-22T08:55:00.003+01:00

Še dobro da s kolegico nisva ustanovili tajnega, šifriranega in strogo varovanega društva Nočnih mlekopivcev. Kajti oni (prijateljica, mali in vsi ostali vpleteni v ciklus nočnega mlekopitja) bi leteli ven že pred približno tremi tedni, no sedaj bi pa letela ven še druga dva ustanovna člana...ja prav ste prebrali...prespali smo noč! In to ne eno noč, temveč kar tri noči zapored (nisem si upala lih po prvi noči naredit cele žurke)! In upam, da smo s tem zaključili poglavje nočnega mlekopitja....

Prav zanimivo...nikoli si ne bi mislila, da je to tak praznik, ko prespiš celo noč....Se spomnim, ko sem šla po porodu pobrat šive in je ginekologinja rekla: " Boste vidla, ko boste prespala vso noč, boste nazdravljali s šampanjcem na to! " Nisem prev dobro razumela, v čem je tak velik dil...hm, zdaj mi je točno jasno.. Potek je nekako tak....jok...ura...jeeeee! 6.15! Jeeeeee! Ratalo mi je spat celih 6 ur neprekinjeno....brez visenja čez ograjo otroške posteljice, brez iskanja dude ali bluzenja brez nogavic po stanovanju v pripravljanju še ene doze mleka...Ali še boljša varianta....budilka...Budilka? Ja, ko te zbudi budilka! In pogledaš malega, ki sladko sanja neprej....Včasih sem budilko sovražila bolj kot vse na svetu, zdaj pa postaja njen zvok kot dežela Eldorado....Le kdo bi si mislil?!

Najprimernejši trenutek

2011-12-16T22:50:00.000+01:00

V takih trenutkih imam življenje še posebej rada....mali sladko spi v svoji posteljici in sanja sanje velikega moža, moja mala Lori mi greje noge, moj je na prednovoletni zabavi in predvidevam, da se ima lepo, iz radija prihaja prijetna glasba, lučke na pravkar narejeni jelki skrbijo za romantiko in iz kuhinje prijetno diši po svežem pecivu...ja, in najpomembneje, čas imam za mojega elektronskega prijatelja, ki z mano deli izkušnje in ni potrebno, da so vedno stresne. Življenje je lahko tudi harmonično in umirjeno, vsaj včasih.

Opažam, da je je prihod otročka moje življenje osedlal...kaj za vraga, si najbrž mislite...prej je bilo življenje kot vihrav konj, brez sedla in obveznosti, brezskrbno se je potikal po prostranih pašnikih, gozdovih, iskal srečo z nemirnim srcem...zdaj ima ta konj isto iskrico v očeh, vendar je nekoliko bolj umirjen, obrzdan, stvari ga ne spravijo toliko s tira, pa tudi zaščitniški je bolj, do sebe in do svojega žrebička ( no, če smo že pri tem, potem govorimo o kobili...)...konj verjame vase in točno ve kaj in kam hoče... ve, da se mora vsaj delati, da zna in ve....
Pred kratkim sem prebirala ne tako maloštevilne forume o ugodnem (pazite izraz) času za otroka...mimogrede, enkrat bomo morali obdelati tudi to, o čem se na forumu ne pogovarjajo (potem bo bolj na kratko, ker forumi res nimajo meja)... no, in na forumih razpravljajo kdaj otroka in kdaj ne, zakaj ob točno določenem trenutku, koliko moreš imet našparano...bla bla bla...nihče pa ni omenil tega, da najugodnejšega časa ni...da bo vedno nekaj, kar bo izgovor za tako ali drugačno odločitev....sploh ne vem čemu so potrebni izgovori, kot da bi kdo nekoga silil...

Je pa res, da pride najugodnejši trenutek sam oziroma je vedno tukaj, če ga želimo občutiti. Mirnosti in sedla se ne da kupiti z našparanim denarjem, sreče se ne da zapreti v najdražjo otroško sobico...mogoče so otroci sami tisti, ki naredijo iz nas dovolj dobre ljudi.

In večeri kakor je današnji mi dajo mislit...kaj potrebujemo za tisto mirnost, prepričanost vase in bazalno srečo na kateri ustvarjamo nove sreče? Ni pravega trenutka, smo le mi v času, ki nam je namenjen...kako ga bomo izkoristili in nenazadnje kaj smo pripravljeni tvegati, je pa v naših rokah....izgovori so pa za strahopetne!

Gensko predisponirani sedeči šestletniki

2011-12-12T23:04:00.000+01:00

Se sliši zapleteno, ne? Saj v bistvu tudi je...ne da je zapleteno, po mojem je celo tako zapleteno, da je že nemogoče...kajti kaj imajo geni s tem, da skoraj šestletnik ne zmore sedeti štiri ure v šoli, da skoraj šestletnik (zaboga, opravka imamo s petletnim otrokom) na zmore poleg šole še košarke, verouka in treh ur klarineta na teden....kaj imajo geni s tem, mi v šestih letih faxa še ni uspelo ugotovit....da bi bilo na preambicioznih mamah za izvest eno nevrokirurško preobrazbo s sevanjem, pa vem že kar nekaj časa.....

Bodoči prvak v kravlu na 100m?

Danes sem se v garderobi preoblačila z mamo take vrste...ves čas je govoričila z drugimi mamami, pa učiteljico in ne vem s kom še vse, medtem ko je uniformo tlačila na obešalnik in obleko za v civilni svet nase...kako mali v šoli ne posluša, kako se boji pogledati učiteljici v oči, ker ima takega sina, kako...mislila sem, da je govora o kakem razvajenem štirinajstletniku, ki za vogali kadi travo, je že ves pretetoviran in prepirsan...no, ko je končala in sem jo vprašala (hm, še zdaj se čudim mojemu pogumu), koliko je ta bagabund pravzaprav star, me je pogledala s skrajno zaskrbljenim pogledom in rekla: " Šest! Skoraj šest..." Skoraj šest????!!!! In potem napol v opravičilo napol sama sebi dodala: " V družini ni nihče imel težav v šoli...on pa mi dela sramoto že v prvem razredu....saj naredi vse, ampak noče sedet...." Noče sedet???? Poznate kakega šestletnika ki hoče sedet in štiri ure bulit v zeleno (no, verjetno so zdaj kake druge barve) tablo? Kaj starši danes tem otrokom dajejo Helex zjutraj v mleko ali kaj?

Bodoči dreser reševalnih psov?

No in potem je mama dalje hitela, da se ji mudi, ker mora malega peljat najprej v glasbeno, nato k angleščini....in še dodala: " Veš, včasih sem ful pretiravala....imela sem prevelika pričakovanja za mojega otroka...ampak potem spoznaš, da ne gre in niti v šoli ne more sledit..." Ma nemoj? Me prav zanima kaj je z njim počela...pri treh so najbrž šli na tečaj iz astronomske fizike ali pa na tečaj za pilota helikopterja!

Bodoči "Iztok Čop"? :D

Res ne vem v čem je fora in kaj imajo s tem geni! Kaj je tako težko otrokom pustit, da so otroci...Če sklepamo po genih potem bo moj mali upaljen tako ali drugače...ali sploh ne bo hotel v šolo in bo rajši tekal za žogo ali pa bo z veseljem hodil v šolo in ga bojo učitelji potiskali domov, ker ga ne bojo mogli prenašat....pa kaj! Najverjetneje bo nekaj čisto tretjega...In prav je tako! Otroci niso le konstrukti genov, so čisto pravi ljudje.....najmanj pa so konstrukti naših želja...čisto vseeno mi je ali bo jedrski fizik, prvak v dresurnem jahanju, avtoklepar ali bioenergetik...Če sklepam iz njegovih sedanjih interesov bo sigurno traktorist. Zanj si želim samo to, da počne tisto kar ga zares veseli, pa čeprav vsakega po malo, zanj si želim, da najde pozitivnost in srečo na svoji poti in pri iskanju prave poti bo vedno imel mojo podporo! Upam le, da bodo moje oči vedno na široko odprte za take in drugačne poti....

Veseli december

2011-12-11T19:49:00.000+01:00

Spet je tu veseli december...mesec praznih denarnic, pridobivanja kilogramov, novih načrtov, lažnih stiskov rok in praznih obljub. Vedno znava razmišljam, kaj je tukaj tako veselega, ampak ne najdem odgovora...v bistvu bi mu morali reči stresni december...

Naša lanska smrekica

Pa ni bilo vedno tako...vsaj zame ne....december je vedno imel poseben čar! To je bil mesec, ki je bil drugačen! Z očetom sva nabrala mah, šla po smrečico (včasih v gozd, včasih v Novo gorico pred Splendid), čisto pravo, ki je imela vonj po smoli in iglicah in ne po prahu s kašče...obiskal nas je Miklavž z angelci v podobi sosedovih punčk, postavili smo jaslice in drevesce in iz peči je dišalo po pravi potici....Ne, ne sanjam...resnično je bilo tako, toda za moje starše je bil vseeno december mesec stresa...še danes se spomnim mame, kako je vsak tolar preračunala, da smo prišli skozi december in vzdihnila: " December je vedno najhujši, potem bomo že....", kako se je sekirala, ko brata niso pustili konec decembra iz vojske domov, kako mu je skrbno zavila potico in jo poslala...še danes ne vem ali je kdaj ta potica našla pot v Knjaževac....Da, tudi takrat je bil december stresen, vendar na drugačen način...nostalgično stresen...

Pa poglejte danes okoli sebe? Kaj je naredil marketing iz decembra? Stres smo potrojili in izgubili vso nostalgijo! December je poln plastike, ves se blešči in je kičast, a manjka mu najpomembnejši element, manjka mu duša! Vsi letamo po trgovinah, kupujemo, zavijamo, sestavljamo, zapravljamo ...a ne znamo obstati, ne znamo pogledati v oči, toplo stisniti roke in s prijatelji popiti kuhanega vina....vse smo poenostavili...po smrekico gremo v omaro, jaslice dela le malokdo, potice ne je nihče več, panetone kupimo spotoma v trgovini, Božiček nas čaka v Harvy Normanu...vse smo tako zelo poenostavili, naredili nenostalgičen instant božič...časa pa vseeno nimamo več! Čemu potem veseli december, če smo po poti izgubili vse tisto, čemur so dolgi mrzli zimski večeri namenjeni? Vse bi ovesili z lučkami in električnimi kamini...toda kje je ostal sij v očeh in toplina v srcih???

Lanske jaslice

Velikokrat sem razmišljala, da mogoče tiči "haklc" v otroških očeh...da je bil zame takrat december tako poseben, ker sem ga opazovala skozi otroške oči...skozi oči nepokvarjenosti, odkritosti in vere v dobro. In tako lahko samo upam, da se bo nekoč tudi moj sin z veseljem vračal v vse decembre in na sploh v otroške dni. Da mu bom kljub instant svetu vseeno znala pokazati svet v pravih barvah in pravi resnični namen določenih obredov in praznovanj.

Topel, poseben in čisto vaš december vam želim! Še bolj pa si želim, da bi pravo sporočilo decembra znali predati tudi naprej našim malim Začetkom.....

Omizje

2011-12-01T22:16:00.001+01:00

Volitve. Zadnji teden pred volitvami. Začuda, kljub vsemu kreganju in negativni energiji, ki se vleče po slovenskem zraku, moj mali vseeno sladko spi. Hvala bogu, vsaj on...zaenkrat ga še ne skrbi in njegova mama si želi, da ga nikoli ne bi skrbelo...vendar se bojim, da ne bo tako....

Ravno med pogovorom z blogom, mi na uho udarja omizje, moje uho je preutrujeno in naveličano, ampak zelo senzibilno za laži....Mar jih ne slišite? Mene prav bolijo, moje uho je že kar vijoličasto od frekvence sprejemanja laži na minuto...vedno isto...in ne moreš verjet! VEDNO NASEDEMO! Vsake štiri leta, tokrat celo na tri leta upamo, da bo boljše, da bo drugače, da bo nekdo poskrbel tudi za navadnega državljana...Upate še? Imate vijoličasta ušesa? Ali sploh ne slišite več? To je verjetno premo sorazmerno s tem koliko kampanj je stara vaša volilna pravica.....
.
Prav zanimivo...včeraj so se v bolnišnici, kjer sem na vajah skoraj pretepli trije starejši gospodje...v isti bolniški sobi se je znašlo več prezagretih političnih opcij in prepir je bil neizogiben, gospodje so že vihali pižame, ko so jih sestre z okrepitvami iz drugih oddelkov vlekle narazen...hmmm...nekatere tudi bolezen ne ustavi, ko gre za politično prepričanje....rajši kap, kot pa, da nekdo govori čez priljubljeno stranko...pa bi se tudi ta, ki je sedaj pameten na omizju tako žrtvoval zanj???....bi mogoče kupil stanovanje manj, da bi poklonil bolnišnici nov ultrazvok in temu dotičnemu gospodu sploh ne bi bilo treba lažat tam in čakat, da se najde luknja v čakalni vrsti...bi se mogoče odpovedal polaganju denarja na skrite račune in rajši vlagal v zaupanje državljanov? Dvomim...saj mu v bistvu ni treba...kljub temu, da je bandit, se zanj tepejo po bolnišnicah, po TV-ju ga gleda pol države in na volitvah mu bo svojo usodo zaupalo x % ljudi.....

In kaj me tukaj najbolj muči? Vse v redu in prav...dovolj sem stara, da vem, da je politika k**** in da nenazadnje vsi lažejo. Zgodbice o levih in desnih že dolgo ni več, tukaj je le zgodba o moči, vplivu in denarju....pa je to res ta svet, ki si ga želim predstaviti svojemu otroku? Naj ga učim, da bo pošten, pravičen in solidaren? Čemu le? V življenju bo uspešen le, če bo imel veščine, ki so čisto drugačne od mojih vrednot...Kaj pa si sploh želimo za naše otroke? In kaj je nenazadnje uspeh? Uspeh je le konstrukt naših prepričanj in do različnih uspehov vodijo različne poti....Vpliv, moč in denar sta cilj ene poti, do notranjega miru in mirnega sobivanja z drugimi in samim sabo pa se pride po čisto drugi pot.....po poti solidarnosti, pravičnosti, miru in medsebojne ljubezni! Odločitev ali bomo krenili na levo ali na desno pot, pa je vedno v naših rokah..važno je, da izberemo pravo pot...in tukaj je doma naša volilna pravica!

Carski rez

2011-11-25T20:34:00.000+01:00

Jp...ta možnost je doletela tudi mene. Zanimivo, ko sedaj prebiram forume, opažam, da je mnogo nosečnic, ki si ta rez želi in ga poveličuje v nebesa, sama pa nisem do trenutka, ko sem bila tik pred dejstvom, nanj niti pomislila. Vedno sem mislila, da bo pač šlo, da jaz s spravljanjem otroka na svet ne bom imela težav. Moji boki so se mi zdeli dovolj široki za eno dvoinpolkilsko kepico...no....nisem pa računala na obseg glave 36 cm...to pa res ne..in na slabe 4 kile tudi ne...in se je zgodilo...nekje tam med porodom, ko se mi je zdelo še vse ok..... bolelo je, pa ne preveč.... uglavnem nič presenetljivega, nič takega, kar človek ne bi pričakoval...sm zaslišala besedo DISPROPORC ( razlaga: kefalopelvini disproporc je nesorazmerje med glavo ploda in medenico matere in je najpogostejša indikacija za carski rez)...v stotinki sekunde sem vedela, na kateri strani v knjigi je to opisano, predvsem pa sem vedela kam to pelje in začela moliti, da imajo v sosednji sobi nabrušene nože...

Ravno ta teden sta rodili dve kolegici in spet dve lepi zgodbi o sicer napornem, vendar gladkem porodu...in ob tem se mi zdi, da skoraj vsaki uspe, razen meni, v takih trenutkih jemljem carski kot mali neuspeh...in moram priznat, da me je še kar nekaj časa po porodu najedal občutek razočaranja, ker sem prikrajšana za trenutek, ko si mama oddahne in ji na trebuh položijo mokro, novorojeno bitje...mislim, da je to nepozaben in neprecenljiv trenutek, ki pa mi najbrž ne bo nikoli namenjen. Vendar ko sva o tem razpravljala z mojim ginekologom, me je potolažil nakako takole: " ..ja, škoda je, da ni šlo gladko, vendar o tem pač ne odločamo sami in važno je, da se je izteklo dobro...in konec koncev...vse življenje boste ob otroku in neprecenljivih trenutkov bo še mnogo, ravno toliko ali še bolj pomembnih...."....in ima prav....To je zgolj trenutek, zgolj občutek, ki nas ne naredi dobre ali slabe starše, vse sladkobe in pasti nas čakajo kasneje na poti do zrele in odrasle osebe...to je zgolj začetek...nekaterim je namenjen tak, po moji presoji najboljši, drugi si stvar malo zakompliciramo in se srečujemo z malčkom ob monitorju, tretji v sirotišnici...vsak začetek je po svoje edinstven in neponovljiv ter nenazadnje po meri za nas.

Nekaj pa sem se iz te zgodbe vsekakor naučila...nikoli mi ni bilo čisto jasno zakaj se sekciji reče carski rez...zdaj pa to 100% vem...CARSKI REZ JE REZ (pri meni izjemoma dva reza), KI MI JE DAL CARSKEGA SINA!....mislim pa, da se da super otroke rojevati tudi drugače in ga zato ne nasplošno priporočam...vendar o tem nenazadnje ne odločamo sami in to nas najverjetneje najbolj teži...navajeni smo, da imamo vse pod nadzorom, do potankosti splanirano in predvideno...pri otrocih pa to odpove...tako in drugače...ampak to ni neuspeh, so samo drugačne poti....poti do sreče in nasmejanih otroških lic!

Nočni mlekopivci

2011-11-22T21:05:00.000+01:00

Me je tako prevzela debata s FB-ja, da res moram o tem obvestit tudi moj blog. Domišljija res ne pozna meja in meni se vedno na načeto debato začne odvijati film in tokrat bo blog moja žrtev, v bistvu žrtev moje domišljije. Sicer si s tem ali se to, da se mi za vsako neumnost v glavi odvije cel film (ma kaj film...cela sezona nanizank), dogaja vsem, nisem še čisto na jasnem. Pa rajši o moji bujni domišljiji z nobenim ne debatiram, kajti že, ko odprem usta, me ponavadi trije čudno gledajo in hidro ugotovim, da verjetno živim v vzporednem svetu...v bistvu sem se kot otrok otepala vzporednega sveta in si želela na tir z vsemi ostalimi, zdaj pa samo še upam, da ne živim na pravokotnici....

Hm....joj, spet sem odbluzla...no na FB-ju je tekla debata o nekih čudnih, baje tudi elitnih skupinah..ja, pozabla sem omeniti, da so povrhu vsega še zaprte...tipa "starši otrok letnika XY"...Ja, tako je to...če imaš otroka pravega letnika si car, če ne...te pa brcnejo iz skupine...čeprav v resnici ne vem, kdo je toliko nor, da se hoče pritihotapit v tako skupino...mogoče pa vohuni za kako drugo elitno skupino in potem je to, da ga vržejo ven v bistvu premila kazen!!! Ajoj, kam smo zabredli... no, kakorkoli, s kolegico, ne kolegico ampak pravo prijateljico (ne smo preko FB-ja) sva prišli na idejo, da bi lahko ustvarili skupino staršev, katerih otroci pijejo mleko ponoči...skupino "NOČNIH MLEKOPIVCEV"...in tu se moja domišljija začne....

NOČNI MLEKOPIVCI...to bi bila čisto prava, elitna, normalno, da strogo zaprta (za vstop na stran bi morali poznati 36-mestno kodo) skupina ljudi, ki bi si delila travme nadirajočih sester iz zdravstvenih domov in nasploh nerazumevajoče povprečne populacije, razpravljali bi o inteligenci otrok, ki se jim tako hitro razvijajo možgani, da rabijo nočno dozo laktoze....Kako bi preverjali pristnost članov? Vsako jutro bi morali člani objaviti fotografijo na zidu, ki bi jo poseben program obdelal in preveril intenzivnost in obsežnost podočnjakov...vsak, ki bi prespal vso noč, bi bil tisti trenutek izločen iz skupine.....Brez milosti!....vsak mesec bi seveda tudi iskali mlečno formulo zmagovalko, ki bi vašega malčka nasitila ravno toliko, da se ponoči vsaj enkrat zbudi...Podeljevali bi nagrade za največ izpitega mleka ponoči...in še in še...ampak naj se tukaj raje konča pot moje domišljije in srčno upam, da kaj podobnega ne že kje obstaja....ker danes res nikoli ne veš...Svet je ravno dovolj nor! Če obstaja graupiranje staršev otrok po letnikih, če nekdo celo preverja člane omenjene skupine staršev, in še več, tudi slepi potniki takih skupin obstajajo...ja, potem je možno res vse!

Vsakodnevne bitke

2011-11-16T21:08:00.000+01:00

Ne vem, ali se rodimo z občutkom, da moramo v vsakem trenutku vse vedeti, vsem ustreči in vse obvladati ali je ta občutek privzgojen...vendar je pa vsekakor grozen, vendar ne toliko občutek sam, kot pa slaba vest, ki pol gloda in najeda še dneve po tistem, ko nismo nečesa vedeli ali ko nam je spodletelo pri kaki stvari.

Kako zanimivo...ta dvom vase nas preganja in prižene tako daleč, da na koncu mislimo, da si nismo izbrali prave poklicne poti, zato ker nismo podobni večini, ki opravlja ta poklic...je to res merodajno? Ni ravno pestrost tista, ki je zaželena...ali hočemo množico kimajočih in avtomatiziranih klonov? Ta dvom nas prižene tudi tako daleč, da mislimo da nismo dovolj dobri starši, ker nas itak vsakič v posvetovalnici okregajo, kot da smo prvošolčki z rutico okoli vratu...."...kaj...to mleko mu dajete???...kaj ne veste, da je mleko xy najboljše za vašega otroka...to bi pa ja morali vedeti...kaj niste hodili v šolo za starše?..."..takih in podobnih zgodb je preveč. Res nismo dovolj dobri starši, če namesto Aptamila dvojke, uporabljamo Novolac enko? Je to res edini merodajni faktor...

Najboljša odločitev

Pred dnevi sem na primer klicala v zdravstveni dom zaradi malega, ker je imel že par dni drisko...do pediatrinje sploh nisem prišla, ker me je že sestra sestrelila in si na naslednjo fronto sploh nisem upala..." Kaj?...Koliko je star?...in še vedno pije mleko ponoči?...ne, ne....saj ne morem verjet...Zakaj mu dajete mleko ponoči?" Hmmm...jaz sem pa mislila, da kličem zaradi driske, naivnica! In ko sem jo vljudno popravila, da ni naš problem v tem, ker mali spije tisti deci mleka ponoči, me je začela prepričevat, da sem v bistvu jaz kriva, ker ima drisko...sigurno sem mu dala kaj takega za jest....hm, potem bi morala bit driska na repertoarju že kake tri mesece, itak je mali vedno eno in isto, ker nam skozi tumbajo česa ne sme...in jaz se še trudim, da ga prehranjujem po navodilih...čemu, če pol človek itak zaj***.

In tako nas vsakodnevno obstreljujejo na različnih frontah...in vsi od nas pričakujejo, da bomo stresali pravilne oz zaželene odgovore iz rokava...vsi vejo, kaj hočejo slišat...ne vejo pa, da nisem samo študentka, ampak tudi mama, partnerka, hči, sestra....ne vejo ali pač nočejo vedet, da nimam samo obveznosti, ampak imam tudi sama pričakovanja in imam tudi želje....da bi rada šla tudi kdaj pa kdaj v hribe, prebrala kakšno nemedicinsko knjigo, bila fit, šla v Afriko....ampak to so očitno zgodbe, ki nikogar ne zanimajo.....Zanimajo pa mene, zato jih bom branila in negovala v svojem svetu.
In predvsem sami v sebi moramo biti resnično prepričani v pravilnost poti, ki smo jo izbrali, kajti v življenju bo več tistih, ki bodo pravilnost odločitve izpodbijali, kot tistih, ki nas bodo ujčkali. Vsako kritiko moramo vzet zgolj kot priložnost za učenje in ne ob vsaki razglabljat o tem ali smo za ta poklic, ali smo dobri starši, ali smo se pravilno odločili takrat in takrat.....ker na ta način resnično nikamor ne prideš, razen do depresije.

Danes sem se menila za en konziliarni pregled in sem od zdravnika dobila "pojasnilo" v stilu: "...no to, da se učinek aspirina izniči šele po petih dnevih, bi pa že morali vedeti..." Hm, sem imela smo jaz občutek, da to sploh ni bil odgovor na moje vprašanje in se je tip delal samo malo pametnega.... in nenazadnje...priznam, tega res nisem vedela...Se je zaradi tega svet podrl in mogoče lebdim ali čas še vedno teče tako kot prej in stojim na trdnih tleh?! Kakorkoli, zdaj vem...to, da je bila moja odločitev o študiju prava, sem vedela pa že davno pred tem....o tipu imam pa itak svoje mnenje...o tem pa kdaj drugič....

Svetovno prvenstvo v poletih ali slaba vest novopečenih staršev

2011-11-11T21:54:00.001+01:00

O tem, kako je naš mali prvič poletel iz kavča na tla, je bil blog že podrobno obveščen...no potem je vajo ponovil še ene trikrat, pa o tem raje nisem pisala, da mi ne bi na vratih zvonila socialna. No, pa sem po tem ugotovila, da se to dogaja skoraj vsem. Zakaj skoraj? Ravno vsem staršem ne morem napisat, ker ne vem, vseh pač ne poznam.... konec koncev se verjetno človek tudi druži s sebi podobnimi.

Kakorkoli, vsi novopečeni starši, ki jih poznam, znajo povedati o takih in drugačnih poletih iz previjalnih miz, postelj... o tem, kako so sredi noči leteli na urgenco, ker so se bali, da je mali utrpel kaj več, kot le buško; o tem, kako so mislilili, da je v hišo priletel najmanj meteorit, na koncu pa so v sobi dobili na tleh malo jokajoče bitjece; o tem, kako so med samim poletom proti tlem izvajali vse možne akrobacije, da bi padec omilili, na koncu pa so poleg malega še sami pristali na tleh (dvojna škoda).....

In lahko vam rečem, da se mi je odvalil kamen od srca, torej nisva samo midva z mojim štorasta, ampak je štorastaih vsaj polovica staršev tega sveta...hmmmm....mogoče pa imamo zelo štoraste, neprevidne ali po naravi kaskaderske otroke...to bo!!!! Taddaammmm! Generacija kaskaderjev je rojena!...ok, pustmo to...v bistvu sem ugotovila, da gre nama še dobro...če sešteješ vse naše polete s kavča skupaj znese za en dober polet z malo višje previjalne...ampak, če prev dobro pomislim...raje padem tisočkrat s pločnika, kot enkrat z mostu!

Pravi mačo!

2011-11-07T21:50:00.002+01:00

Je prava nadloga! Vsaj zame! življenje bi bilo brez mačotov veliko prijetnejše in lažje...Bi bilo tudi polnejše in zabavnejše? Vprašanje...

Trenutno imam opravke z mentorjem, ki je povrh vsega še Mačo...Si predstavljate? En nadrejeni, je nadrejeni preveč...En Mačo, sta že dva prepolna testisa preveč...in takoj nastane gneča....egoizem, inteligenca in spermiji pač težko shajajo in takoj imaš bitko interesov v nadrejeni mačistični glavi....In potem se začne: " Ste noseči? No, saj te lahko tikam, saj si mlada...si noseča? Če si, potem ne smeš z mano na izotope...je nevarno, sevanje in to...no, prepričaj se, da nisi noseča..."Odgovor: "Nisem noseča!" Naslednji dan: "...hm, do kdaj imaš vaje? Do januarja? In kaj pol...boš šla na izpit ali boš imela otroka?...Aja. Če si noseča ne smeš z mano na izotope....!" Opet! Pa kaj je s temi izotopi? So ti oni načeli možgane ali mogoče testosteron, ki se voha že na zeloooo daleč.....Pa kaj, če bi bila noseča...To me tukaj najbolj moti...kaj bi tako groznega, če bi v meni živel mali zarodek? Pač ne bi šla na izotope in mir! Ne vem, zakaj si tako žene k srcu, da me vsak dan sprašuje o mojem potomstvu. Ga mogoče zanima moj menstrualni koledarček? Ali ga res tako zanima varnost nerojenega bitja ali me ima za tako neizobraženko, da ne vem, da je sevanje zarodku škodljivo? Potem škoda, da me uči s čim ne smemo kombinirati verapamila...

Ja, zaradi takih in podobnih tipov si potem mlade ženske ustvarijo popolnoma napačno predstavo, tako, kot sem si jo jaz...da je potem, ko imaš otroka vsega konec...ne samo izotopov, ampak da ženska preprosto ni več zanimiva na "mačističnem" trgu....pa v bistvu to sploh ni res....(Danes si v bistvu želim, da bi bilo!) Pravega mačota ne zanima ali imate doma čivavo ali deset otrok..njemu pač spermiji rijejo po možganih in postavljajo vedno ista, neumna vprašanja vsemu kar vsaj malo spominja na žensko...

...in jaz! Reči moram, da me danes ta "mačistični" trg ne obremenjuje več...ni me strah in počutim se osvobojena Mačotov......poleg tega me pa doma čaka moj mali Sonček! Biti mama je torej dvakrat plus!

Emancipacija

2011-10-28T23:53:00.000+02:00

Danes je dan, ko sem dovolj emancipirana, da ob kozarcu vina pišem blogu o emancipaciji, medtem ko moj dragi gleda TV...ne, to nima nic z njim, v bistvu sva midva toliko emancipirana, da z emancipacijo nimava težav. Razume kdo? Jaz ne!

Slovar slovenskega jezika pravi, da je emancipacija pridobitev enakopravnega položaja, dodatno razlaga pa še pojem ženska emancipacija, ki pomeni pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi. V bistvu zelo enostavno, vendar očitno samo na prvi pogled. Danes sem bila namreč prisotna pri jutranji kavi oddelčnih medicinskih sester in tema pogovora: EMANCIPACIJA! Mnenje: Ženske se zato itak borimo brez veze, ker to pomeni samo dodatno delo...Hmmm, že emancipacija sama po sebi je delo...lahko bi rekli, da je emancipirati sopomenka z boriti se, ne le z delati...ampak point ni v tem, da bi se ženske rade emncipirale s kopanjem v rudnikih, niti nočemo, da moški rojevajo namesto nas...NE! In če niti cel kolegij medicinskih sester tega ne razume, potem je emancipacija res brez veze...škoda časa...če ni že na prvi pogled jasno, da emancipacija pomeni samo to, da bi ženske rade dokazale, da nismo dobre samo za štedilnikom,temveč tudi pred njim in na njem; da lahko vozimo avto, brez da nam piska pol Ljubljane; da smo sposobne it na volitve, brez da nam mož čez pol volišča kriči : "Štiri obkroži, štiri...oni so naši...draga, ŠTIRI!...."; da znamo zamenjat žarnico in ob tem ni pol vasi brez elektrike.....in nenazadnje ne samo, da znamo, da tudi hočemo in si želimo, da zmoremo.....da lahko sedimo tudi v parlamentu in ne propade država v treh dneh; da lahko zdravimo in ne samo pospravljamo postelje in delimo pižame bolnikom...Vendar, če same tega ne pokažemo dovolj močno in srčno, nam noben moški, nobena (moška) vlada ne bo ponujala emancipacije na pladnju...če same mislimo, da je to samo dodatno delo, pa kdo je tako neumen, da bi si samo delo nakopal na glavo...
In zakaj je emancipacija dodatno delo? Zato ker potem mora ženska delati v službi in še doma...ok...potem moje razmišljanje v stilu.....da partnerja zjutraj skupaj popijeta kavo, vsak dan en pelje otroke v vrtec, po prihodu domov pa skupaj postorita vse, kar je treba....obstaja le v emancipiranih sanjah!
In še cvetka današnjega dne...zakaj je tako malo žensk v politiki?...ker niso dovolj agresivne....Mar ni politika zanikanje agresije?!...če potrebujemo agresijo in ne dialoga, potem "vile vkup uboga gmajna" in gassss......predvsem moški, emancipiranke bodo pa rezerva!

Čudne ure

2011-10-27T22:12:00.001+02:00

Se spomnite???? Kako je mama vedno likala ob 11h zvečer? Kako je iz sosedove hiše okoli polnoči dišalo po piškotih? Takrat, mi ni bilo jasno zakaj...ko sem se izmuznila iz postelje na balkon in opazovala mame v sosednjih hišah, kako švigajo mimo oken...ena je likala, druga pomivala tla, tretja na balkonu pri luči obešala perilo....ne, takrat mi res ni bilo jasno, zakaj mame to počnejo ob takih čudnih urah....zato pa mi je danes toliko bolj jasno....Jasno kot beli dan!

Noben dan ni dovolj dolg in čeprav si vsak dan rečem, da bom tokrat pa res prej šla v posteljo, mi ura nikoli ne zna pokazat manj kot 23.30....zadnje dneve že razmišljam o tem, ali obstaja možnost, da se je ura spuntala...no, možno je tudi, da uni tam zgoraj krajša dneve...drugega razloga zaenkrat ne vidim....
Vsak večer skoraj molim poleg posteljice, da mali zaspi in takoj ko zapre oči odbezljam....pospravljat plenice, obešat perilo, kuhat papico...ponavadi se mi tako mudi, da itak pol stvari pozabim in na koncu spet vse ostane za naslednje kreganje s časom....kaj mislite? Po moje stvar ni v dolžini dneva, ampak tempu, ki ga živimo, v svetu ki nas preganja in poganja in na ta način tudi 48 ur ni dovolj...v bistvu ni nikoli dovolj, vedno se najde nekdo (če ni drugega, ki bi te preganjal, si pa sam sebi suženj), ki zahteva več. Vedno več!
In tako se mi dogaja, da na primer ta trenutek pišem blog, barva na laseh je že skoraj posušena, voda na štedilniku pa itak vre že preveč časa.(..ups...letim...Evo me!...)...Vedno več! Jutri me torej čakajo 4 hkratne komponente...vedno več!

Kakorkoli...dokler mali zaspi ob kolikortoliko zmerni uri se še da, potem pa bodo dnevi še daljši ali pa bo tako kot jaz tiho z balkona opazoval mame in niti vedela ne bom nikoli zato, tako kot moja mama ne ve za nočno opazovanje sosedovih hiš...sem bila res tako tiha? Ali je bila mama ob teh čudnih urah preveč zaposlena, da bi opazila svojo hčerko, kako opazuje sosedove mame? Ali ne bi bilo bolje, da bi se skupaj z našimi otroci ob teh čudnih urah odplazili v pravljični svet?!

Pivo in semafor

2011-10-20T21:56:00.000+02:00

Evo me, še sem živa! Za vse tiste, ki ste si mislili..."Ola, še en blog, ki je propadel v prvih treh mesecih...."...lahko plačate pivo, če ste se stavili...ali pa še boljše...meni lahko častite pivo...Zakaj? Ker blog živi!!!! Prestal je prvo zakonsko krizo in obstal....Kirurško breme se je iz mojih ramen preneslo v indeks in....Blog je spet živ! S polnimi internetnimi pljuči diha vlažen oktoberski zrak!
Saj ne se ustrašit....eno pivo bo dovolj.....na momente se mi fuzla že brez piva...tako, da mi rajši častite tonik....

Včeraj sem med prezgodnjo jutranjo vožnjo na vaje stala na semaforju pri rdeči luči....v mislih spala ob mojemu malemu doma na toplem v postelji...pogledam na semafor: ZELENA! In namesto, da bi noga pritisnila na gas, je glava začela razglabljat: " Hmmmm...zelena...smo pri zeleni ponavadi stali? Ne, pri zeleni smo ponavadi speljaliiii..."....PIIIIIII....dobro, da uni odzadaj ni že razbijal mojega vetrobranskega s kako bejsbolsko palico...in noga je končno poštekala, da z glavo ne bo nič in speljala.
Zdaj si nabrž kdo misli: "In spet ji ne gre prav dobro (saj ne meni, moji glavi), da nam bluzi o nekem semaforju..." Glava je že nehala, ma jaz bi vam pa rada še nekaj povedala....in to bom spravila v nekako tak odstavek: Težko je bit vedno 100%, težko je nahranit apetite vseh okoli vas in poleg tega vstajat s svežo glavo popolne mame.....Ampak, saj v bistvu nihče ne zahteva, da smo popolni, sploh pa ne naši otroci, za njih smo edinstveni in edini taki, kot smo, tako, kot so oni za nas....Mi pa imamo do sebe prevelika pričakovanja, mislimo, da si glava ne sme vzet pet minut pavze, da mora bit vse sterilno čisto, naši otroci, naša miza in naše misli...ampak, prej kot se sprijaznimo, da je to nemogoče, bolje je za nas, za naše otroke in...za blog...in prej dobimo čas za pivo...ups...za tonik...

Neki se cedi

2011-09-29T19:59:00.000+02:00

Čeprav ne vem, če je cedi res pravi izraz...verjetno je boljši izraz teče, mogoče celo poplavlja iz ust mojega malega bernardinca (To duhovito ime mu je dala mama od sotrpinke iz porodnišnice). Ja, tako je to pri nas...slino bi lahko izvažali v cisternah...ampak, ni samo to ...slinjenje je malemu zelo zanimivo....Si lahko mislite?! 1000 igrač, ki jih ima okoli riti ni toliko zanimivih kot brkljanje s prstom po lužici sline. Pri nas bi lahko imeli moto v tem stilu..."Gledati vašega malčka, kako s prstki lužico sline spreminja v jezero: Neprecenljivo!...za vse ostalo je tu Vileda in pralni stroj."

In kljub temu, da smo se oborožili z vsemi možnimi modeli slinčkov, je mali pravi profesionalec in ne glede na to, kako ga zaščitiš in zaviješ v vse mogoče pripomočke, je vedno moker in poslinjen.Tako kaj hitro kopni kup čistih oblek in romajo v koš poleg pralnega stroja. Mislila sem, da si bo ubogi pralni stroj končno lahko malo oddahnil, ko ni več toliko tetra plenic, bruhic, ko kakica več na beži....ampak vedno je za ovinkom nekaj skrito...me prav zanima, kaj se skriva na naslednjem križišču ali kaj bo zgodba po slini. Pralniega stroja nabrž ne tako zanima....

Vendar...nekaj pa je le pozitivnega...sline in oslinjenih tal se na slikah (večinoma) ne vidi...in tako bo tudi ta čar kmalu potem, ko bo minil, utonil v podzemlje pozabe...dobro, da smo ljudje tako narejeni!

Trenutek

2011-09-25T23:24:00.000+02:00

Še en vikend je švistnil mimo in že ga ni več...oziroma sem jaz zdrvela mimo njega...super vikend!!!! Vendar...nekaj mi ne da miru...je samo to, da je dogodek oziroma čas lep, predpogoj, da hitro mine ali je tu kakšna druga, meni nepoznana finta...stvari se obračajo tako hitro in na koncu ugotoviš, da je čas enega vikenda niti omembe vredna zadeva...po drugi strani pa, so vsi spomini vezani na neke kratko omejene dogodke in le redko na cela obdobja našega življenja.

Res ne vem, kam se temu času tako mudi in...kot da to ni dovolj, ga še sami preganjamo...vedno si delamo neke plane in potem čakamo ta težko pričakovani dan, kar preskočili bi dneve, zažgali koledar, da čim prej pride "dan D" in potem se čudimo, da je vse skupaj hitro minilo. Seveda, če smo sami pognali čas skozi okno, če nismo znali uživati v sladkem pričakovanju, če nismo pustili sladkobi, da počasi pride do nas, če hočemo vse ZDAJ in TAKOJ! In potem te zadeve prehitijo...tako sva midva naivna ta vikend v gostilni spraševala za rezervacijo za kakšne tri mesece vnaprej, in še to prepričana, da sva super zgodnja, a oni polnijo oktober naslednje leto....Halo? Kako naj danes razmišljam o tem, kje bom malemu naredila žurko za 15. rojstni dan? Za njegov prvi sva namreč že prepozna...Si predstavljate?! Se hočeš poročit in moraš termin zabukirat kaki dve leti prej in potem si zlomiš nogo ali pa ti šef ne da dopusta... Konec koncev, kako lahko ljudje sploh razmišljajo o tem, kaj bodo počeli čez dve leti in to o vseh detajlih...kaj bodo jedli, pili, kakšne barve prtičke bodo imeli in s kakšnim papirjem si bodo brisali rit...Ni to malo pretirano?!

In kje je tukaj DANES?! Kje je TA TRENUTEK? Ga že ni več...za vedno je utonil v pozabo, ker se ukvarjamo s tem, kakšen lak na nohtih bomo imeli 15. julija naslednje leto...in potem se nam dogaja to, da tečemo po pamperske v trgovino, ko pridemo nazaj mali že sedi na kahli; da zamudimo prve besede naših malih Sončkov, medtem ko po internetu iščemo primerno lokacijo, za praznovanje njihovega 3. rojstnega dneva; da ne vidimo dnevov, kako se poslavljajo in utonejo v mrak...za vedno in vsak dan znova!

Prada

2011-09-20T22:18:00.000+02:00

Ponavadi ne prebiram tračev, preprosto nimam ne časa niti volje, da bi se ukvarjala z drugimi življenji. Ampak ko imam pred sabo tako "bukvo", da ti lahko zlomi nogo in se utapljam v informacijah, vse kar je rumeno kar samo skače v oči...normalno, da me bolj zanima, kaj jeMadona, kot pa kupi informacij o hematogenem osteitisu, rupturah mehurja in osteoporotičnih zlomih. Pa bi blo boljše temu svetu in meni, da bi rumeno sijalo samo sonce....
Včeraj sem namreč prebrala veleumno izjavo zvezdnice, ki trdi, da njena dvomesečna hčerka obožuje Prado oziroma, da ima Prado najrajši ( Če to prav razumem pomeni, da jo vlači po vseh možnih štacunah...ops...butikih...in ne obiskujeta samo Prade.) Novopečena mamica naj bi namreč začutila, da se mala v Pradi počuti kot doma. Ma dajte no mir!!!! Mala ne ve niti tega, kdaj ima usrano rit, komaj loči svetlo od temnega in edino kar res vidi, je mamina joška...( Čeprav nisem prav prepričana, da ta specifična malčica res vidi mamino joško). Kako naj bi šlo to skupaj z modnim poznavalstvom, nisem še ugotovila....Mogoče je dovolj le to, da se rodiš dovolj usekani mami...
Saj ne trdim, da je to ta ženska res izjavila, ampak kdorkoli je dvomesečnega otroka naredil za ljubitelja Prade, je idiot. Ampak namen je pa vendarle dosežen, govori se, tipkam, tipkajo tudi drugi in popularnost raste....cekini padajo v žep...In mala? Ona ne bo nikoli zares otrok. Nikoli se ne bo igrala z drugimi otroki na ulici, nikoli strgala hlač na sosedovemu dvorišču, nikoli se ne bo igrala skrivanja z mulci iz soseke...ampak...ima pa Prado! Vsak nekaj...

Prioritete

2011-09-19T23:06:00.000+02:00

Še kako dobro leto nazaj sem si tri dni pred izpitom razbijala glavo...ne jedla, ne spala, vegetirala pri knjigah do zadnjega trenutka in se potem vsa neprespana, s podočnjaki do kolen odvlekla na izpit....sedaj pa tri dni pred izpitom brez kančka slabe vest razdajam svoj čas blogu, še prej sem brez kančka slabe vesti visela ob malem, da je končno zaspal (Ne vem, kaj se mu dogaja v tem nočnem svetu, ampak noče vanj!)...Ja, ko enkrat dobiš malega škrata, postane to daleč najpomembnejša služba in prva prioriteta...in kar naenkrat ne razumeš več, kako te je lahko en izpit pregnal na školjko ali izmozgal iz tebe vsako kapljico energije in samozavesti, saj je vendar samo izpit in nič drugega in čez kakšen mesec je naslednji rok....

Včasih, ko sem brala kake osladne članke o vlogi materinstva, o tej najpomembnejši in nazahtevnejši vlogi na svetu, se je v meni dogajalo nekaj med smehom in slabostjo....boring...obupno dolgočasno nakladanje...Danes na to gledam nekoliko drugače, čeprav so ti članki še vedno nakladanje...prav zanimivo je, kako se ti v trenutku, ko postaneš starš, zdijo prej tako pomembne in neodložljive stvari, kar naenkrat preproste in enostavne...kako kar naenkrat nekatere stvari izgubijo težo, tvoja tri kilogramska kepa pa pomeni tono skrbi in tono veselja. Le kje naj se tukaj prerinejo druge skrbi? Niti milimetra prostora...

Ena stvar pa se ni spremenila...na izpit se še vedno odvlečem vsa neprespana, edino podočnjaki variirajo med eno in dvometrsko vlečko....ni kaj...malega ne zanima do katere ure sem se učila, niti ga ne zanima moja snov iz kirurgije...on hoče flaško ob treh zjutraj, on hoče klepetat ob sedmih zjutraj...ja. on hoče mamo! MAMO ne glede na njene ambicije, njen priimek, stanje v denarnici, inteligenco ali prioritete! In tukaj se začne poglavje o zahtevnosti besede Mama....