Evo me... še zadnjič

Tako, kot se je pred petnajstimi leti natipkal prvi zapis, se tipka tudi zadnji. To je 440. objava spletnega dnevnika Mama.sem. Nekaj malega je še neobjavljenga in bo morebiti ob kakšni posebni priložnosti ugledalo pot do javne pozornosti ali pa tudi ne. Veliko je bilo besed, nekaj tipkovnic je pokleknilo pod težo mojih okornih prstov. Nekatere objave so bile zelo brane, nabrale so po nekaj tisoč ogledov, nekatere pa sploh ne. S časom sem se naučila marsikaj o priljubljenosti oziroma dvigovanju branosti, toda roko na srce nikoli nisem pisala z namenom prepoznanosti ali pozornosti in z vsakim dnem posvečam manj pozornosti temu, koliko sem komu všeč.

Že dolgo vem, da nisem material za priljubljenost in zbiranje "likov", pa tega nikoli ne bi zamenjala za mojo neposrednost in odkritost. Ni valute, ki bi menjala medijsko pozornost ali če želite slavo (Ali ta v naši mali državi sploh obstaja?) za moj značaj, na katerega sem ponosna. Da sem vztrajna, tečna, kolikor le gre poštena in pravična, odkrita ter velikokrat težka za prenašat. Predvsem pa srčna in strastna. Da ne odneham, dokler ne dosežem cilja oziroma, dokler se mi zdi vredno. In odraz vsega tega je bil tudi spletni dnevnik, del mene, moje poti, ki sem jo prehodila od rojstva prvorojenca, vse od zaključka študija in do poklicne kariere v najlepših letih zrele mladosti. Začelo se je na hodniku najemniškega stanovanja, ko sem izgubljala čas in živce pred enim od izpitov na fakulteti... končalo pa v zdravniški sobi za intermezzo med učenjem za izpit na doktorskem študiju. V tem času sem študirala, specializirala, zgradila kariero, si ustvarila dom in ga tudi izgubila, vzgajala moja čudovita otroka, potovala, izdelovala naravno kozmetiko, spoznavala kinologijo... lahko bi naštevala brez konca, kaj vse sem počela.. Določene zgodbe so se končale, nekatere trajajo, nekatere so se šele začele. Vedno najdem razlog, zaradi katerega se splača živeti, in zame bo življenje zato prav gotovo vedno prekratko in časa premalo.

Sama zase vem, pa mislim, da tudi vsi, ki me poznate, da nisem na pol... vsega v življenju se lotim do skrajnosti na polno. Taka zgodba je tudi Mama.sem. In ker je zgodb veliko, strasti mnogo, življenje pa samo eno, je potrebno nekatera poglavja zapreti, da lahko nova spišemo boljše in bolj strastno. To ni konec. To so novi začetki. In tega, kar smo se naučili in kar je nastalo, nam nikoli nihče ne more vzeti. V teh letih sem dozorela, doživela, zgodila so se rojstva in smrti, ljubezni in prevare. Bilo je hudo in bilo je lepo. Toda nobenega dogodka ne bi zamenjala, če me ne bi menjava pripeljala do trenutka, v katerem živim sedaj.

Hvala vsem bralcem, ki ste me tako dolgo prenašali, da vam je uspelo priti do zadnje besede! Zapisi bodo ostali... zame, za otroka, pa tudi za vse, ki si bodo želeli nekega dne pogledati v minuli čas, prostor ali življenje mame, ki je poskušala graditi, ko se je podiral njen svet, motivirati s poleni pod nogami, biti uspešna za zgled svojima otrokoma in kljub vsemu ohraniti dovolj otroka v sebi, da ne ugasne iskra v očeh. Korenine imamo zato, da vemo, od kod prihajamo, krila pa, da poletimo novim zgodbam naproti. Narisano na koži in zapisano v srcu... zame, za otroka in za vse vas!

Nasveti za vzgojo

Po petnajstih letih pisanja spletnega dnevnika ugotavljam, da je bilo pravzaprav zelo malo zapisov namenjeno vzgoji, čeprav nosi spletni dnevnik ime Mama.sem. Nikoli se nisem pretirano ukvarjala s tematiko, ker so zapisi nastajali vsa ta leta spontano... Bili so ogledalo moje družine in dogodkov v njej, razvojne faze otrok, družbenih premikov, utrinki z dopustov in razmišljanja o najrazličnejših temah. Nakaj zapisov celo politično obarvanih, sicer pa večina namenjena različnim temam, s katerimi se srečujemo starši z odraščajočimi otroci. Ni bilo načrtovanja in shem, o čem bo tekla beseda in morda je bil prav v tem čar vsega skupaj.

Splet in družbena omrežja so v zadnjem obdobju preplavljeni z nasveti glede vzgoje otrok. Nasvete podajajo zelo različni ljudje, nekateri najverjetneje čisto pravi, drugi pa samooklicani strokovnjaki, ki v neštetih zapisih, vlogih, podkastih secirajo vzgojo otroka na obdobja, odtenke, mikronske nianse. Osebno sem prebrala nekaj nasvetov (večinoma psihologov), ki sem jih lahko uporabila tudi v vsakdanjem življenju, vendar je velika večina teh prispevkov čisto navadno mlatenje prazne slame... Trenutno je očitno moderno pa spletu razpredati o vplivu mobilnih naprav na otrokov razvoj in samooskrbnem gojenju piščancev. Čez nekaj mesecev sledi nov par tematik in tako naprej...

Ob tem se sprašujem, kako je možno, da leta pišem spletni dnevnik Mama.sem, a se nikoli nisem poglobila v psihološke podrobnosti vzgoje, deljenja nasvetov glede učenja samostojnosti in odgovornosti. Odgovor je zelo preprost. Ker o teh stvareh vem bolj malo in se vsakodnevno prilagajam novim situacijam, s katerimi se srečujem kot mama. Če bi toliko razmišljala o vzgoji in vseh vidikih vplivov nanjo, bi se po mojem začela bati lastnih otrok. Mislim, da je vsak primer otroka in starša edinstvena kombinacija in jaz se resnično ne čutim poklicana, da bi posegala vanjo.

Ali imata otroka telefon?! Seveda ga imata. Živimo v letu 2026... Kako bi ju drugače zbudila ali jima z ustnimi navodili pomagala skuhati kosilo, ko sem dežurna?! Imata navadno Nokio na tipke (rečemo mu telefon "za nonote"), ker je pametni telefon letel skozi okno. Ne vem, ali je bil to vzgojni ukrep ali trenutek besa. Rezultat je telefon, na katerem se ne more oziroma je izvajanje raznih bedarij zelo omejeno. Nisem se neštetokrat vprašala ali sem ravnala pravilno. Dejanja imajo svoje posledice in pravica pride za dolžnostjo ter odgovornostjo. Po mojem mnenju se morajo otroci tega naučiti. Raje prej kot slej. Nikoli pa nisem nameravala predavati, da je tak način primeren in pravi za vse starše in otroke. Saj ne vem niti zase. Kot mama sem spontana. Nisem hodila v šolo za ta poklic in velikokrat se moram kar uščipniti, da preklopim na "Mama, ki vzgaja" model delovanja.

Včasih se zavestno odločimo, da bomo ravnali drugače kot so naši starši. V moji matični družini je bil denar glavni vzrok sporov, grdih pogledov, visokih tonalitet, glasnih prepirov. Oziroma njegov primanjkljaj. In že kot otrok sem si obljubila, da moji otroci tega ne bodo občutili. In res niso. Sedaj pa sin na pragu samostojnosti sploh ne zna oceniti vrednosti in nima nobenega občutka za vložek, ki je potreben, da si nekaj prislužimo. Najbrž misli, da denar raste na marelicah. Kakšen samooklicani psiholog bi razpravljal. Jaz ne bom, ker bi še enkrat ravnala enako. Vsi smo rezultat genetske zasnove in okolja. Odločitve pa posledica izkušenj, značaja. Moja otroka bosta lahko svoje otroke, če jih bosta imela, vzgajala tako, kot bosta mislila, da je najbolje. Tako kot jaz vzgajam njiju. In ob tem seveda naredim tudi veliko napak. Pa nič ne de, ker je popoln rezultat.

Cinque Terre za 1. maj in še več "zemelj" za naprej

Letošnje prvomajske počitnice smo si privočili družinski oddih v Liguriji. Nekaj prostih dni po dolgem času je bilo vsaj zame nujno potrebnih, saj se je že pošteno prižigala rezerva. Ne morem reči, da je te dni, ko sem ponovno v službi in študijskih obveznostih, rezervoar poln, toda do poletja bomo zvozili. Na pot čez italijanski škorenj sem se podala z otrokoma in pasjima prijateljema. Že nekaj let je minilo od podobnega "road-trip + 4 tačke" dopusta in priznam, da sem kar malo pogrešala tak način počitnikovanja. Prvič smo bili primorani uporabiti strešni kovček. Ne vem ali se avti krčijo ali mi širimo. Mogoče oboje.

Bivali smo v vasici Campiglia, ki je del najmanjšega italijanskega nacionalnega parka Cinque Terre, visoko nad La Spezio in s strmim približno 3000 stopnic vrednim spustom do ligurskega morja. V vasi ni bilo nič drugega razen šarma in miru. Cesta, ki vodi do vasice, je obojestranska avtomobilistična adrenalinska izkušnja. Skozi vasico vodijo številne pešpoti, s katerimi je nacionalni park prepreden. Nekaj poti smo tudi prehodili. Zanje so značilni božanski razgledi in številne stopnice. Meča so bila vsekakor na življenjski preizkušnji. Tudi vzpon do apartmajske hiše je bil svojevrsten izziv.

Sicer je Ligurija čudovita. Za moj okus jo je dovolj za en obisk. Prelepe vasice, mesteca, ki krasijo fotografije in razglednice. Čudovita narava, plaže sicer težko dostopne, saj se obala strmo spušča v morje, veliko je plazov. Dopustovanje s psi je v teh koncih (oziroma kar Italiji nasploh) izjemno prijazno, čeprav se namakati v morju skoraj nikjer ne smejo. Lahko pa greste s psom na trajekt, čoln, vlak. Gia in Rocco sta se le deloma izkazala za turista. Pri izletu s čolnom sta namreč ves čas želela prakticirati športno daljinsko plavanje, midva s sinom pa sva trenirala roke, ko sva ju vlekla nazaj na krov. Ob obisku znamenitih petih vasic, ki so upravičile svoj sloves tudi z gnečo, smo ju rajši pustili na dvorišču prelepe hiške, kjer smo bivali. Smo vsi skupaj imeli več od dneva. Razen igračke, ki je na prafaktorjih končala v kanti za smeti. V šestih dnevih, ki smo jih preživeli v tem delu Italije, smo doživeli veliko, poskusili domači pesto, se peljali s čolnom okoli otokov v bližini Portovenera, sladkali z odličnim sladoledom v Vernazzi, sprehodili po znameniti Poti ljubezni (od romantike res ni pokalo), bolj resno hodili na Via di Tramonti, jedli na ulici v Monterossu in opazovali kopalce v Manaroli. Z vlakom smo obiskali 3 oziroma 4 vasice, ki sestavljajo Cinque Terre. Pa še veliko drugega. Z zgodbo o spustu do svetilnika Punta Pineda vam ne bom povzročala nepotrebnih stisk, se je pa izlet vseeno, čeprav smo bili vsi (tudi oba na štirih nogah) na smrt utrujeni, zaključil v prijetnem lokalu s čudovitim razgledom in odlično hrano (Il Giardino da Nico), ki ga priporočam vsem, ko boste v teh koncih. Če pošteno povem še o negativnih plateh pokrajine, je gotovo dejstvo, da je vse ozko, strmo, ovinkasto (vključno z avtocesto), parkiranje pa nočna mora. Apartmajska hiša je imela parkirišče hvala bogu zagotovljeno.

Čez prvomajske praznike smo na hitro zadihali. Sedaj pa nas čaka finiš pred poletnim dopustom. Otroka zaključujeta s šolskim letom, sin ima valeto, zaključek osnovne šole in vpis v srednjo šolo. Z Roccom se pripravljava na izpit iz poslušnosti. Mene čakajo študijski izpiti, presoje, izobraževanja in sestanki. Še mesec in pol. Nato skočimo do rek in do morja, se naužijemo sonca, da bomo imeli dovolj vitamina D za dolgo zimo. Naslednjo bomo malo skrajšali s potovanjem v toplo Azijo, če ne pride kaj vmes. Predvsem pa počasi, a zanesljivo korak za korakom stopam proti svojim otroškim sanjam... Da bom spet lahko uživala poletja tam, kjer sem jih kot otrok. Tam gor, kjer jutra umita z roso drugače dišijo...