Predem utrujena zaspim z glavo v križankah, bi vseeno rada, da je blog obveščen o tem, da še diham.
Ne, nisem na infuzijah v bolnici, tudi moj mali je še v enem in to zelo lepem kosu, vsi smo živi, zdravi in veseli ter do vratu zaposleni korakamo v nov teden.
Ja, na moja ramena se je poleg blogu zelo znane dejavnosti zgrnila še množica drugih obveznosti...dan ima premalo ur in na žalost je tipkovnica predaleč od postelje. Vsako jutro se mi mudi na vajčke, tipkam seminarske kot bebava, pišem dnevnike vaj, spoznavam čare solarija, se vmes še malo selim, iščem najprimernejšo gugalnico in varen bazenček, sestavljem sedežni red.....ja, dnevi so ena čista norija....mali pa raste...nezadržno...kot goba srka informacije, besede se množijo, dobivajo dodatne črke in vedno bolj izpiljeno obliko, ljudje dobivajo imena, na obrazku se riše iskrenost čisto pravih čustev, trma je dobila novo ime!
Ne mislite, da pomeni mrk na blogu, pavzo v razvoju...ne, daleč od tega...pomeni prezapozlenost, bliskovito hitrost, ki ji niti kot super mama ne bi bila kos... Kot čisto navadna mama pa lahko samo strmim, se čudim in upam, da bodo možgani čim več shranili za lepe spomine in nenazadnje za vas!
nedelja, 20. maj 2012
nedelja, 06. maj 2012
Pujsa Pepka in živalski vrt
Minule prvomajske praznike smo se s prijatelji odpravili na čisto pravi izlet. Ampak to ni bil izlet kar tako, bil je izlet v živalski vrt s pravimi levi, sloni in opicami. No, čeprav se še danes sprašujem, kdo je bil tisti navdušen in vedno bolj mislim, da sva bila bolj midva z dragim kot najin mali nadobudnež.
Kaj češ...slon je slon (čeprav je slona prespal)...pa naj bo v knjigi, na televiziji ali v živo...no že res, da je v živo večji, ampak je pa čisto isti...ja in v živo se drenja trideset glav pred tabo, tako da v bistvu niti ne veš točno, kaj gledaš...prešvicano majico iz HM-a ali morda res slona?!
No, zanimivo je bilo pa tudi nekaj drugega...midva sva letala kot nora in mu razkazovala žirafe, kamele, kenguruje....morske leve (tukaj ga je navdušila voda!!!!)...on pa mrtvo hladen v smislu: " Ok, saj je kul, da nismo doma, ampak tale dva moja sta pa danes čisto znorela..."...čisto pa se je navdušil nad navadnim...PUJSOM, ja, prav ste prebrali...pujs je bil najbolj zakon...pujsa Pepka, ki jo je hodil z babico vsak dan gledat k sosedom še vedno zmaga in danes, po tednu od obiska v ZOO-ju oponaša prašička, ko ga vprašaš kaj je videl v živalskem vrtu...dobro, da smo dali 15 evrov za karte, da se je pali navdušil nad prašičem!
No, ampak oponaša tudi opico...slika, ko sem od daleč opazovala množico opic, ki opazuje dva šimpanza, me še danes spravlja v smeh....pedeset ljudi na šipi gleda ubogo opico, sredi gužve moj drži Svita na ramenih in mali se praska po glavi...crkneš od smeha!
No in nekje med drenjanjem skozi nepopisno gnečo obiskovalcev živalskega vrta ja malo pred slonom naš škrat zaspal in prespal slona, leve, leoparda, sove, papige in še kaj....zbudil se je nekje pri izhodu (dobro,da smo ga v gneči sploh našli) in takoj našel naslednjo zanimivost....z svojim malim prijateljem sta v piceriji družno jedla pico,si menjavala dudo, lizala šipo in se smejala dvama metalcema čez njo.
V bistvu zelo preprost nauk: Veselje in sreča se skrivata v preprostih stvareh, ki nas obkrožajo in ne v eksotiki!
Kaj češ...slon je slon (čeprav je slona prespal)...pa naj bo v knjigi, na televiziji ali v živo...no že res, da je v živo večji, ampak je pa čisto isti...ja in v živo se drenja trideset glav pred tabo, tako da v bistvu niti ne veš točno, kaj gledaš...prešvicano majico iz HM-a ali morda res slona?!
No, zanimivo je bilo pa tudi nekaj drugega...midva sva letala kot nora in mu razkazovala žirafe, kamele, kenguruje....morske leve (tukaj ga je navdušila voda!!!!)...on pa mrtvo hladen v smislu: " Ok, saj je kul, da nismo doma, ampak tale dva moja sta pa danes čisto znorela..."...čisto pa se je navdušil nad navadnim...PUJSOM, ja, prav ste prebrali...pujs je bil najbolj zakon...pujsa Pepka, ki jo je hodil z babico vsak dan gledat k sosedom še vedno zmaga in danes, po tednu od obiska v ZOO-ju oponaša prašička, ko ga vprašaš kaj je videl v živalskem vrtu...dobro, da smo dali 15 evrov za karte, da se je pali navdušil nad prašičem!
No, ampak oponaša tudi opico...slika, ko sem od daleč opazovala množico opic, ki opazuje dva šimpanza, me še danes spravlja v smeh....pedeset ljudi na šipi gleda ubogo opico, sredi gužve moj drži Svita na ramenih in mali se praska po glavi...crkneš od smeha!
No in nekje med drenjanjem skozi nepopisno gnečo obiskovalcev živalskega vrta ja malo pred slonom naš škrat zaspal in prespal slona, leve, leoparda, sove, papige in še kaj....zbudil se je nekje pri izhodu (dobro,da smo ga v gneči sploh našli) in takoj našel naslednjo zanimivost....z svojim malim prijateljem sta v piceriji družno jedla pico,si menjavala dudo, lizala šipo in se smejala dvama metalcema čez njo.V bistvu zelo preprost nauk: Veselje in sreča se skrivata v preprostih stvareh, ki nas obkrožajo in ne v eksotiki!
petek, 20. april 2012
"Sam!"
Vam je poznana beseda : Sam??? Zdaj, ko smo veliki morda malo manj, vendar se je sigurno tako začelo...jogurt je pristal na zidu, žlica v čevljih in čevlji v kopalnici.Naš škrat se sicer malo z zamudo podaja v svet SAMostojnosti, vse hoče početi sam in če mu pomagaš z žlico zadeti usta, se na ves glas dere :" Putttiiii! Sammm! Doj! (Dol!)" In tako se borimo dan za dnem, od obroka do obroka in od čevlja do čevlja...flek na zidu postaja vedno večji in pralni stroj se hvala bogu še ni vdal!
Raje samostojno lačen kot odvisno sit!
četrtek, 12. april 2012
Sončkov ugovor
Spoštovani!
Danes je mamica žalostna. Žalosten je tudi očka. Nekaj razglabljata, se pogovarjata, tuhtata in razmišljata...no, v bistvu ne vesta kaj bi z mano....ja, danes se počutim odveč. Saj ne.... mamica in očka bi vse naredila zame, ampak vem, da je težava moje varstvo. V vrtcu ni dovolj prostora za vse in jaz sem izvisel med prvimi, čeprav je mamica tekala s prošnjo naokoli že kmalu potem, ko sem se rodil.
No, težava je v bistvu stalni naslov....nimamo dovolj "din din" (čeprav jih očka pridno služi vsak dan), da bi kupili stanovanje, kjer bi lahko bili pravno doma, vrtec pa lahko dobiš le, če si nekje doma z zapisom na dokumentu. Veste, meni pravne stvari in dokumenti nič ne pomenijo, zame je dom, kjer me imajo radi, in od kar so me prinesli iz porodnišnice živim v tem stanovanju, čeprav najemniškem in čeprav z začasnim naslovom. Jaz sem tu doma.
In spet se bomo selili, mami bo spet živčna, tatija ne bom videl vsak dan, zbujal se bom v tujih posteljah...vse zaradi enega samega samcatega naslova...in pa zato ker sta mamica in očka Slovenca, če ne bi bila, bi bil dovolj dober tudi ta naš začasni naslov in bi se lahko zapodil med prijatelje v igralnico. Ni to čudno?!
Ne razumem vsega ...še dolgo časa ne bom vsega razumel...pa razumete vi mene? Me vsej slišite? Zakaj si ne zaslužim vsaj tega, da sem enakopravno obravnavan, ne glede na naslov.....si ne zaslužim vsaj možnosti priti na vrsto?!
Hvala, ker ste si vzeli čas za moj ugovor!
Zdaj grem v mojo sladko domačo posteljo.......Dom je v srčku, v vonju rjuh, prijateljih, jesenskem listju, ptičjem petju...in nikakor ne na papirju!
Danes je mamica žalostna. Žalosten je tudi očka. Nekaj razglabljata, se pogovarjata, tuhtata in razmišljata...no, v bistvu ne vesta kaj bi z mano....ja, danes se počutim odveč. Saj ne.... mamica in očka bi vse naredila zame, ampak vem, da je težava moje varstvo. V vrtcu ni dovolj prostora za vse in jaz sem izvisel med prvimi, čeprav je mamica tekala s prošnjo naokoli že kmalu potem, ko sem se rodil.
No, težava je v bistvu stalni naslov....nimamo dovolj "din din" (čeprav jih očka pridno služi vsak dan), da bi kupili stanovanje, kjer bi lahko bili pravno doma, vrtec pa lahko dobiš le, če si nekje doma z zapisom na dokumentu. Veste, meni pravne stvari in dokumenti nič ne pomenijo, zame je dom, kjer me imajo radi, in od kar so me prinesli iz porodnišnice živim v tem stanovanju, čeprav najemniškem in čeprav z začasnim naslovom. Jaz sem tu doma.
In spet se bomo selili, mami bo spet živčna, tatija ne bom videl vsak dan, zbujal se bom v tujih posteljah...vse zaradi enega samega samcatega naslova...in pa zato ker sta mamica in očka Slovenca, če ne bi bila, bi bil dovolj dober tudi ta naš začasni naslov in bi se lahko zapodil med prijatelje v igralnico. Ni to čudno?!
Ne razumem vsega ...še dolgo časa ne bom vsega razumel...pa razumete vi mene? Me vsej slišite? Zakaj si ne zaslužim vsaj tega, da sem enakopravno obravnavan, ne glede na naslov.....si ne zaslužim vsaj možnosti priti na vrsto?!
Hvala, ker ste si vzeli čas za moj ugovor!
Zdaj grem v mojo sladko domačo posteljo.......Dom je v srčku, v vonju rjuh, prijateljih, jesenskem listju, ptičjem petju...in nikakor ne na papirju!
sreda, 04. april 2012
Buška
Naša lepa glavica je dobila prvo buško in takoj za tem še eno...ja, začeli so se prvi pretepi z zidom in sušilcem, mama pa že postaja opazno prepočasna!
Trenutno je mama prepočasna za korak.....vidiš malega kako se z bliskovito hitrostjo bliža zidu, skočiš kot Van der Sar v najboljših časih ampak zmanjka 15 cm in lepa bučka zadoni ob pralni stroj....in potem na lepi glavici zraste velika buška, škrat pa joka in solzice tečejo v potokih...meni se pa trga srce....in potem ljudje čudno gledajo v stilu :" Pa kaj ta malega meče po stopnicah?!"...A v bistvu ne vejo, da ti vedno zmanjka le 15 centimetrov....
In tako bo manjkalo vedno več......naš škrat šele dobro hodi, ampak hoja bo postala tek, nogica bo potem poganjala skiro, iz skiroja se bo usedel na motor, nato v avto in se odpeljal v širni svet...centimetri bodo postajali metri in mama bo vedno bolj daleč stran....
Ampak mislim, da otroci od nas niti na pričakujejo mame in očeta Macgyverja, ki bi za njimi skakal s padalom ali montiral blazino čez pol vipavske doline...točno vejo oz se naučijo, da jih ne moremo popolnoma zaščititi, da ogenj še vedno peče, tudi če je mama zraven....ampak vejo tudi, da bo mama položila obkladek na opečene prstke, da bo "popihala" buško in jih pobrala s tal..... Solzice se v maminem naročju mnogo prej posušijo!
Trenutno je mama prepočasna za korak.....vidiš malega kako se z bliskovito hitrostjo bliža zidu, skočiš kot Van der Sar v najboljših časih ampak zmanjka 15 cm in lepa bučka zadoni ob pralni stroj....in potem na lepi glavici zraste velika buška, škrat pa joka in solzice tečejo v potokih...meni se pa trga srce....in potem ljudje čudno gledajo v stilu :" Pa kaj ta malega meče po stopnicah?!"...A v bistvu ne vejo, da ti vedno zmanjka le 15 centimetrov....
In tako bo manjkalo vedno več......naš škrat šele dobro hodi, ampak hoja bo postala tek, nogica bo potem poganjala skiro, iz skiroja se bo usedel na motor, nato v avto in se odpeljal v širni svet...centimetri bodo postajali metri in mama bo vedno bolj daleč stran....Ampak mislim, da otroci od nas niti na pričakujejo mame in očeta Macgyverja, ki bi za njimi skakal s padalom ali montiral blazino čez pol vipavske doline...točno vejo oz se naučijo, da jih ne moremo popolnoma zaščititi, da ogenj še vedno peče, tudi če je mama zraven....ampak vejo tudi, da bo mama položila obkladek na opečene prstke, da bo "popihala" buško in jih pobrala s tal..... Solzice se v maminem naročju mnogo prej posušijo!
Naročite se na:
Objave (Atom)